ŠKRATOVA ZGODBA
Škrat se je zdrznil, ko je zaslišal ropot, medtem ko je v gozdu nabiral dračje za kurjavo. Na vso moč je napel oči in v temi videl obris kočije s konji in kočijaža, ki je skočil iz kočije in zarobantil, saj jim je nekaj padlo iz voza. Besen je skočil nazaj na kočijo, ter v diru pognal svoje konje naprej. Škrat je počakal, da so izginili zvoki kočije in kopit.
Stopil je do razbitin, naložil v naročje vse, kar je ležalo po tleh in se veselil, da bo s tem lesom lahko zakuril doma in bo še bolj toplo.
Ko pa je prispel domov, je videl, da je les nekaj posebnega, da je zelo lepo oblikovan in bi ga bilo res škoda uničiti za kurjavo. Tako je v roke vzel dogo, jo podržal pred sabo, premeril z očmi in rekel: »Krasna si! Popolna!«. Škrat je imel zlata vredne roke in je z njimi ustvarjal čudovite stvari. Iz doge je očistil umazanijo, jo z orodjem malo skrajšal in obdelal robove ter zaščitil z oljem. Na koncu je nanjo privil še lično oblikovan kos kovine in nanj postavil svečo. Tako je nastal njegov prvi izdelek iz soda. Svečnik, ki ga je nato na steni obesil na žebljiček. Soba je zasijala v lepi svetlobi, škrat pa je od navdušenja pozabil, da je čas za spanje. V roke je vzel novo dogo in začel ustvarjati še druge stvari. Najprej krasen namizni svečnik, nato še stojalo za kozarce in buteljke.
»Uh! Tebe še dokončam, potem pa res smuknem v posteljo.« je rekel sam pri sebi. Navdušeno je pred sabo postavil lesen pladenj, ki je nastal iz pokrova soda. »Jutri bom nanj naredil slasten narezek za svoje goste« si je navdušeno rekel. Z nemirnim srcem je upihnil svečke in v topli postelji zaprl utrujene oči.
Zjutraj je pospravil sobo ter navdušeno pričakoval goste iz mesta, ki so k njemu prišli proslaviti praznik jeseni. Prinesli so dobrote, ki so jih napekle pridne gospodinje, možje pa so razstavili odlične buteljke vin, ki so jih pridelali v svojih kleteh. Navdušeno so ga opazovali, kako je na svojih lesenih pladnjih hitel zlagati dobrote in postregel kozarce iz novih stojal. Zadovoljno so se posedli in kramljaje občudovali bogato obloženo mizo. Nato pa je klepet prekinil nek mož, ki je bil pomemben veljak v mestu. Pokimal je škratu in rekel: »Škrat. Ne samo, da si zelo velikodušno ponudil prostor za praznovanje – tvoje delo in trud sta neizmerna. Tvoji izdelki so krasni! In vedi, da ne pohvalim veliko stvari. Tvoje umetnine bi rad pokazal na grajskem dvoru. Menim, da bi graščaki dobro plačali za tvoje izdelke.«
Škrat je od veselja skočil do stropa. »Krasno! Takoj vam jih pripravim in jih lahko že danes odpeljete na dvor.« Graščaki so bili navdušeni nad lepoto izdelkov, ki je nastala izpod Škratovih rok. Predvsem pa so bili uporabni in lepo dopolnili prostor. Takoj so naročili, naj izdela izdelke za cel dvorec, poleg vsega kar je že nastalo, pa seveda še mize iz starih sodov, stojala za kis in olje in še veliko drugih izdelkov. Škrata so za njegovo delo seveda zelo bogato nagradili z zlatniki, poleg njih pa so dodali še svoje stare sode, ki so njim že odslužili. Kar je za nekoga smet, je za drugega zlato. Tako je Škrat zopet imel dovolj sodov za izdelovanje novih umetnin, ki se še danes dopolnjujejo in so na voljo tudi vam.
